Branka Poplonski se je rodila v srbski Inđiji, kamor je takratna oblast leta 1947 izgnala njeno nosečo mamo Justi Učakar. Učakarjevi so bili v Kotredežu dolgo let znani gostilničarji, pozneje tudi trgovci. Posest jim je bila zaplenjena in nato vrnjena z denacionalizacijo in opravičilom zaradi izgnanstva. Branka se je v Kotredež vrnila stara leto in pol. Njena sestra in brat sta bila precej starejša, očeta je izgubila zgodaj. V Trbovljah je končala srednjo ekonomsko šolo, šla na ekonomsko fakulteto v Ljubljano in za eno leto v Nemčijo. Tam je spoznala svojega bodočega moža Stana Poplonskega. »Vedno sem govorila, da ne bom šla v Ameriko in se ne bom poročila z Američanom, a 46 let pozneje sem še vedno v Ameriki in sem srečna in zadovoljna s svojo družino,« pravi.
Prva ženska med vodilnimi
Ko je prišla v Chicago, je po dveh mesecih dobila službo v banki, kjer je ostala 22 let. Začela je na dnu in s svojim znanjem ekonomije, statistike in računovodstva v nekaj letih postala prva ženska med vodilnimi. V devetdesetih letih je razmišljala, da bi ostala doma, se posvetila otrokom in dobrodelnemu delu. Mož je vključen v Lions klub, ona v gospodarsko zbornico in sklad za javne šole. A začela je delati kot nepremičninska agentka. V delu uživa in pravi: »V Ameriki se ljudje v povprečju selijo vsakih sedem let, zato mi dela ne zmanjka. Večinoma se moje stranke vračajo. V glavnem se zdaj selijo iz milijonskih hiš v pol cenejše, ki so v eni etaži, da se izognejo stopnicam.«
Dvojčka pri skoraj štiridesetih
Je mati dvojajčnih dvojčkov Erika in Marka, ki sta stara 31 let. Eden je odvetnik, drugi je magistriral iz marketinga. Letos naj bi z Branko slovenske sorodnike obiskal le Mark, a na njeno presenečenje sta prišla tudi Erik s soprogo in drugi sorodniki. Dvojčka je rodila pri skoraj štiridesetih. »Zdravniki so zatrjevali, da z nama ni nič narobe, ko sva si z možem prizadevala za naraščaj in se na koncu vdala. Potem pa sem šla v Sloveniji na svoj letni zdravniški pregled in doživela šok. Zdravnika sem vprašala o spremembah, ki me čakajo v meni, on pa me je presenetil z novico, da je sprememba res na poti, a v obliki dvojčkov.«
11 slovenskih varušk
Dva tedna po porodu je k njim prišla prva varuška iz Slovenije, v naslednjih letih se jih je zvrstilo 11. »Naša Mojca je malo užaljena, ker fanta ne govorita slovensko, ampak saj sem imela prav zaradi tega slovenske varuške, ki pa so se, seveda, tudi same bolj učile angleščino. Ko bom imela vnuke, bom pa njih začela učiti slovensko,« pravi Branka, ki ostaja s Slovenijo ves čas povezana. Poleg pogostih obiskov, se je vključevala v dejavnost slovenskega kulturnega centra v Chicagu, doma tudi rada skuha kakšno slovensko jed, na primer telečje zrezke, pražen krompir ali pohorsko omleto. Sicer pa si vsako jutro, ko nahrani mačko, skuha turško kavo in prebere časopis. Najprej ameriškega, nato pa prek interneta tudi slovenskega. »Glede na to, da imate v Sloveniji toliko strank in morate usklajevati toliko različnih interesov, še kar dobro peljete,« ocenjuje slovensko državo, »Slovenija se zelo lepo razvija, cestna infrastruktura je povsem primerljiva z Evropo, zelo lepo je. Tudi Zagorje je postalo lepo, sodobno mesto, No, v Kotredežu pa večjih sprememb ne opazim.«
Njen Kotredež
Prav v Kotredežu ji je njena nečakinja Mojca Mandelc organizirala tudi piknik s sosedi. Branka ostaja s krajani povezana prek voščilnic ob božiču in veliki noči, ko pa je na obisku, se pri vseh rada ustavi. Tako ni bilo drugače niti letos, ko so ji pred domačo hišo postavili metulja s sedemdesetico. Naslednji jubilej, ki ga kani preživeti v Sloveniji, bo leta 2022, ko bosta z možem praznovala zlato poroko. In to v Sloveniji, kjer sta se pred tolikimi leti tudi poročila.
Tatjana Polanc Kolander
Članek je bil objavljen v avgustovski številki Zasavskega tednika.
