V desetih letih se je v Gorah marsikaj spremenilo, oskrbnica je s svojo energijo povezala tudi krajane, ki radi pridejo v dom. Zadovoljni so planinci, jedci nedeljskih kosil in tisti, ki si izberejo planinski dom in okolico za takšne in drugačne zabave.
Kakšna je razlika v Gorah danes in pred 10 leti, ko ste prevzeli kočo kot oskrbnica?
Danes vem, kaj me čaka. Pred 10 leti pa tega nisem vedela. Če bi vedela takrat, da bo tako, kot je danes, potem ne bi šla v to, ker bi se ustrašila. Ne bi upala, ker bi se bala, ali bomo zmogli. Danes nisem več v taki negotovosti in vidim da se marsikaj da.
S čim ste najbolj zadovoljni?
Zgosti. Gostje, ki jih poznam že od prej, so takrat, ko so tukaj, čisto drugačni in brez kakršnih koli pričakovanj. Vse, kar nekaj narediš za njih, je »vau«, super, ker se pridejo sprostiti,pridejo žurat, se super imeti, se nadihati svežega zraka, napolniti z zeleno barvo, napolniti baterije …
Kaj je potrebno za dobrega skrbnika planinske koče?
Predvsem duša, srce, razumevanje, potrebno je, da ne pričakuješ, da boš obogatel. Moraš imeti neka druga pričakovanja, da si vesel, ker imaš priliko, da živiš v takem lepem kraju, na tako lepem mestu, med tako dobrimi ljudmi. Imaš priliko, da se izkažeš. Vse, kar narediš, se vidi. Nekje drugje bi se to zgubilo. Ljudje znajo to cenit, ljudje to opazijo, sodelujejo.
Kdaj ste bolj zadovoljni: v nedeljo, ko je pri kosilu polna gostilna, ali v ponedeljek, ko se lahko malce spočijete?
Ob nedeljah sem bolj zadovoljna. Ne morem si zamisliti, da bi bil vsak dan ponedeljek. Čeprav mi paše malo počiti, nič ne rečem. Vseeno pa imam nedeljo rajši, ker imam veliko ljudi okoli sebe in že sama sem tak tip, da moram živeti z ljudmi in med ljudmi.
Če bi bili gostja v planinskem domu v Gorah, kaj bi si privoščili, s čim bi bili najbolj zadovoljni, kar bi vam prinesli na mizo?
Naredila bi tako, kot vsak gost pri nas. Vprašala, kaj imajo? V dolini tega ne naredijo, v dolini moraš imeti vse. V planinskem domu pa te vprašajo, kaj imaš, in dejansko je od tebe odvisno, kaj jim želiš ponuditi. Če imaš samo tisto, kar je tipično za domove, imaš vse, če pa imaš še kaj več, potem si pa sploh in.
Žlica ali vilice, kaj je bolj cenjeno v Gorah?
Načeloma naj bi bila v planinskih domovih bolj cenjena žlica. Mi pa smo geografsko ne predaleč, ravno prav blizu. Ko ljudje rečejo, da gredo malo ven, smo tam mi. Pri nas so se prijela nedeljska kosila, razna praznovanja, zato so vilice bolj v uporabi kot žlice. Čeprav hudo rada naredim kako enolončnico, pa kako jed iz kotla, verjetno zato, ker imam rada ljudi.
Kako ste se vklopili v okolje?
Ojoj, super. Mi imamo najboljše sosede na celem svetu: Vsak petek pripravimo sosedsko druženje in nas je v trenutku 18 ali 20 na kopici. Ko smo skupaj, se dogovorimo za skupne načrte, poskusimo kakšne klobase, salame, razne divjačinske jetrnice, ribe. Pojemo, se pomenimo, pohecamo. Hudo radi si drug drugemu v »fris« povemo, kaj in kako, in nihče ne zameri. Odkriti smo med sabo, pomagamo si. Če ne bi imela takih sosedov, ne bi biti tako uspešni in se tudi ne bi dobro počutili v Gorah. Sosedi so naš zakon, res so super ekipa.
Kdo se je spomnil gesla Gore so zakon?
Moja hči. Na samem začetku se je na telefonu, ko se je odklenil, prikazal napis Gore so zakon in nam je bilo tako všeč, da smo na slikici tistemu O-ju dodali rokice in nogice in vesela sem, da se je tako zelo dobro prijelo.
Marko Planinc
Članek je bil objavljen v septembrski številki Zasavskega tednika.
