Bojan Kastelic je eden tistih, ki še kako dobro ve, kako ti lahko možganska kap v trenutku spremeni življenje. V oddaji Sledi korakov predstavljamo njegovo zgodbo.
Bojan je skupaj s sestro odraščal v trgovski družini v Zagorju. Po končani osnovni šoli in glasbeni šoli za harmoniko, ga je vleklo na kadetsko šolo. V oddaji boste slišali, kaj je botrovalo temu, da ni postal policist in da se je odločil za šolo za gradbenega tehnika.
Razložil je, kaj pomeni beseda GROM (nerazločno Govorjenje, težave z obvladovanjem premika Rok, vidni znaki kapi na Obrazu, recimo povešena stran, in Minuta, ki nam pove, da je treba po teh znakih kar najhitreje ukrepati in poklicati pomoč). Bojan je imel vse tri omenjene znake možganske kapi. Na srečo je še pravočasno prišel do bolnice, zaradi tega je hvaležen sodelavcu in prijatelju Riku Majcnu. Čakala ga je dolga rehabilitacija.
V bolnišnici je med dremežem ujel pogovor med zdravnico in fizioterapevtom, ki sta se pogovarjala o njegovih možnostih za okrevanje. Slišal je, da sta se pogovarjala o njegovih težkih poškodbah, leva noga in roka sta bili skorajda povsem negibni. Vedela sta, da je pred njim dolga in naporna rehabilitacija. A je obema hvaležen, da sta verjela vanj, kakor tudi v domu starejših na Izlakah, kjer so ga dobesedno postavili na noge.
Rehabilitacijo je nadaljeval na Soči in potem več kot desetletje vsako nadaljnjo minuto svojega življenja po kapi. Moramo povedati, da smo intervju z njim posneli v stanovanju na Izlakah. Na posnetku boste videli, kako je šel brez pomoči iz avtomobila, se sprehodil do stopnic in prek njih do stanovanja v prvem nadstropju. Vmes nam je s hojo prikazal, kako težko premagljive so že male nepravilnosti ali poškodbe asfalta ali betona na klančinah, ki so namenjene za invalide.
In še marsikaj boste slišali, kar invalidom v Zagorju in tudi drugje onemogoča normalno gibanje. »Invalidom je že milimeter preveč, da se spotakne. Na občini imaš gradbenike, ki se imajo za neke strokovnjake, pa so totalni “abervezniki” (nesposobneži),« pravi Kastelic in doda, da bi jih z veseljem peljal po mestu in jih opozoril na vse arhitektonske ovire, ki invalidom in starejšim onemogočajo normalno gibanje.
»Pokazal bi jim tudi, kaj pomeni biti invalid. Jaz sem že dvajset let. Oni pa še kar mislijo, da je to kr’neki. Mimogrede, v Zagorju recimo je le ena klančina, tista pri Zdravstvenem domu, pogojno primerna.« Ob koncu oddaje si boste lahko ogledali tudi posnetke delovišča izgradnje nove kolesarske poti zadaj za domom starejših na Izlakah in stanovanjskim blokom, kjer ne bo pločnika, po kolesarski poti pa bo žal za dobo petih let dovoljena uporaba le za kolesarje, dostavna in intervencijska vozila. »Ravno danes sem razmišljal, da bom šel na občino in se “razpizdil”. Ob tem sem se spomnil na pokojnega Rudija Janežiča, ki je za invalide v Zasavju res ogromno postoril. Ko se je on prikazal na vratih, so vsi zatrepetali. »Več takih bi rabili,« je dodal Bojan za konec odkritega pogovora.
Igor Gošte
Foto: IG