Joža Ocepek Josipina
Besede 2
Besede ponoči spijo,
globoko v duši mavrične sanje lovijo.
Naspane, spočite,
v jutranji svetlobi se zbudijo.
V tišini raztezajo kot vitice krhke niti
iz globine počasi v svet se rodijo.
Zjutraj so tihe, drobne in plašne,
mehke in tople čakajo tvoj glas.
Čez dan se odprejo in razcvetijo,
kot plima in oseka valovijo.
Pljuskajo vse naokrog, prihajajo, odhajajo,
šumijo in plivkajo, včasih kot jezni valovi zabučijo.
Potem jih sonce s toploto ogreje in pomiri.
Zvečer besede utrujene zapirajo oči
in zaspijo do jutranje svetlobe,
ko spet se vse ponovi.
Joža Ocepek je Litijanka. Leta 1997 je izdala pesmi v pesniški zbirki Trikrat B, leta 2000 pa v zbirki Jabolčne in sončne pesmi za vsak dan. »Potem pa nič, ni bilo “časa”. Leta 2006 sem se upokojila in začela opravljati najlepši poklic: postala sem babica. Ko pobrskam po svojem koledarju, sem začela pisati tam v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja. Če mi bo uspelo, bom v prihodnjih letih zbrala pogum in energijo še za tretjo zbirko, naslov bo imela Tretja, kdo bi se mučil z naslovom!« je nekaj besed o sebi lani napisala Joža Ocepek. Sodeluje v skupini Lila v Litiji, kjer se ukvarjajo z vsemi vrstami umetnosti.
Foto: arhiv Savus
