»Prazniki so takšni in drugačni, a vedno dobrodošli. Spomnim se lepih skrivnostnih občutkov, neke svečanosti ob praznikih, babica je pekla “parklje”, hudičke, dišalo je in zajčki so nosili darila po grmovju. Zdaj vidim, da je bila predvsem babica tista, ki je ustvarila to vzdušje, njej je to veliko pomenilo ali pa je bilo takrat to v “zraku” in je nekako odšlo s temi ljudmi in časi, vsaj zame. Verjetno je praznik, če se počutimo praznično, če se ustavimo ter si dovolimo biti praznični ter nevsakdanji. Stvari same po sebi nimajo pomena, šele naš odnos jim daje pomen. Stvari, vključno s prazniki, imajo točno toliko pomena, kot jim ga prisodimo. Življenje je lahko težka borba ali najlepši praznik, verjetno tudi praznična borba, kakor verjamemo. Ne smemo pa pozabiti, da je bila v darilu, poleg vseh dobrot, vsaj pri meni, skoraj vedno tudi palica, da nam mulcem slučajno “praznik” ne stopi preveč v glavo.«
Benjamin Kreže, slikar in režiser iz Trbovelj


»Uf, običajev se držim čedalje manj, se mi zdi, da me nanje vedno opomni oče. Če bo letos čas, bom najbrž z njim pobarvala par pirhov. To je pa to. Raje, kot da se ukvarjam z jajci, se malo podružim z družino, ki jo čez teden ne vidim. Vsem vedno paše prosti ponedeljek. Moji vsakodnevni običaji pa so povezani s skodelico kave pa kakšnim zelo dolgim tuširanjem. Živim precej obkrožena z naravo, tako da je obisk narave na lepe dni definitivno običaj. Imam par mest na travnikih, kamor se rada zatečem. Ko je hudo, al’ pa hudo dobr.«

Manca Trampuš, pevka in kitaristka zasedbe Koala Voice iz Zagorja


»Velikonočne praznike smatram za običaj, ki pomeni družinsko druženje. Podobno kot tudi čas božičnih praznikov. Vsi ti običaji so del kulturne dediščine nekega naroda in ne samo vere. Pomenijo tudi veselje za otroke, ko skupaj s starši barvajo pirhe, pečejo potice in pripravljajo druge jedi, ki so značilne za ta praznik., Danes, ko vsi nekam hitimo in nimamo prostega trenutka za naše medsebojne odnose, za pogovor, pomenijo prazniki za vsakega trenutek, ko se lahko ustavi in ga preživi z družino. Korenine praznika pa sicer zasledimo v starih časih, ko so ga praznovali kot prihod pomladi.«

Vili Petrič, direktor javnega podjetja Ceroz iz Hrastnika


»Velika noč je največji krščanski praznik in k prazniku sodijo tudi določeni obredi in običaji. V naši družini praznujemo veliko noč in se držimo ritualov, ki sodijo zraven: barvamo pirhe, spečemo potico, pripravimo jedi in vse skupaj nesemo k »žegnu«. Velika noč je tudi čas, ko se zbere družina, še posebej pomemben je skupen velikonočni zajtrk. Čokoladna jajca in zajčke imajo radi otroci, praznik kot tak pa je postal vse preveč predmet potrošništva.

Osebno mi zelo veliko pomenijo starodavni rituali in znanja, ki izhajajo iz energij narave in modrosti etnične skupine Yoruba. To so univerzalna znanja, ki so bila na naših tleh izgubljena, zato sem šla ponje na drug konec sveta. Močno učenje, ki te zaznamuje in spomni, da ima narava rešitev za vse situacije. Pomembno je, da praznujemo praznike, se veselimo življenja, si vzamemo čas zase, za družino, za prijatelje.«

Polona Trebušak, organizatorka izobraževanja odraslih ZLU iz Trbovelj


»Moram reči, da velikonočne praznike spoštujem kot vse druge, ki izvirajo iz katerekoli vere. Ta naš krščanski običaj je star in me spremlja od malih nog. Ne morem pa reči, da mi pomeni nekaj več. Vse velikonočne dobrote imajo svoj pomen. Mislim pa, da se je praznik v zadnjih letih preveč skomercializiral. Lahko bi ga praznovali skromneje, na tradicionalen star način. Spoštujem vse obrede in običaje, kajti so del nas, del naše tradicije, del naše zgodovine. Pomenijo mi predvsem druženje in veselje, ki posamezniku veliko pomeni. Predvsem danes, ko živimo v norem ritmu vsakdanjika. Zato je prav, da jih ohranjamo in negujemo.«

Marjan Dolinšek, poslanec DZ RS SMC iz Zagorja

Prejšnji članekČetrtič srečni za živet
Naslednji članekLedena ostala samo pesem