Babištvo ni bila njegova prva izbira. Kot otroka ga je najbolj fascinirala plastična kirurgija. Ne zaradi estetskih posegov, temveč zdravljenja opeklin in podobnega. Potem pa se je zaradi specifike dela odločil raje za poklic, ki ga zdaj opravlja že šest let. Babištvo od njega zahteva precej samostojnega dela, znanj, pa tudi sodelovanja. Kot pravi, je v porodnišnici glavna porodnica, on pa je tam gost, ki ji je na voljo in tisti, ki mu mora biti vedno jasno, kaj storiti in kako se odločiti. »Zdrava nosečnost je domena babice in ni patološki dogodek,« pravi, »če pride do komplikacij, pa je potrebno poklicati zdravnika.«
Sodobne porodnice se na porod pripravljajo tudi z izobraževanjem, poznajo možnosti in metode, ki jih želijo preizkusiti. Na voljo so jim protibolečinske terapije, po katerih seveda ne posežejo vse, a tudi če se zanje odločijo, morajo v določenem trenutku čutiti bolečino. »Včasih je pri porodu zelo težko dopovedati,« pravi Rok Janežič, »da na neki točki bolečine ne moreš olajšati, da je potrebna za porod. Pa se zgodi, da kak oče pride in reče, dajte, pomagajte ji. Jaz pa rečem, najboljša protibolečinska terapija je to, kar delamo, skrbimo, da bo rodila. Za očete je včasih res težko. Ob sebi imajo osebo, ki jo imajo najraje na svetu, in gledajo, kako jo boli. Seveda dobijo občutek, da morajo kot moški nekaj narediti. Ko še ženska prosim, naj ji pomaga, so pa še pod večjim stresom.«
Babice morajo tako krmariti med vsemi temi odnosi, med spreminjajočimi se željami porodnice, ki pridejo s svojo predstavo in se nato soočijo z realnostjo, z občutki očetov. Čeprav je vloga očeta pri porodu zelo pomembna. Rok Janežič je diplomiral prav na temo, kako partnerji doživljajo porodno situacijo.
»Rekel bom, da sistem na očete zelo velikokrat pozabi. Zmotno je namreč misliti, da ne morejo doživljati stisk. Se pa zelo redko že zgodi, da očeta ne bi bilo pri porodu. To je dogodek za oba. Mogoče bomo enkrat prišli tudi do tega, da bomo začeli vključevati sorojence. V tujini to že izvajajo. A prej bomo morali na porod začeti gledati drugače. Prav tako bomo morali urediti zakonodajo, ki bo jasno opredeljevala tudi porod na domu, ker zatiskati si oči, da tega pri nas ni, je nesmiselno.«
Sam živi s partnerko, s katero še nimata otrok, a se jih zelo veseli. Ko bo nastopil njun čas, bi pri porodu raje sodeloval kot oče. »Zdi se mi prav, ona si zasluži ob sebi partnerja, jaz pa, da kot oče doživim to izkušnjo.«
V Sloveniji je trenutno sedem babičarjev. Njemu je za zdaj v Trbovljah lepo, čeprav mu kolegi in kolegice kdaj očitajo, ker imajo le 1,8 rojstva dnevno. »A pri nas je sistem dela naravnan drugače,« pojasnjuje, »včasih imam več porodnic naenkrat, sicer pa sem razpet na več krajih, zraven sem pred porodom in tudi po njem.« Tudi v Trbovljah se mu je že zgodilo, da je pomagal pri porodu štirim porodnicam na noč in porodnici z dvojčkoma. »Spomnim se učbenika profesorja Lavriča iz leta 1960, ko še ni bilo ultrazvokov in podobnega. V njej piše, ko se rodi prvi otrok, vedno počakaj, če je za njim še kateri.« Zdaj ga kaj takega ravno ne more presenetiti, a so presenečenja drugačne vrste. »Se je že zgodilo, da smo vodili primer, da otrok sedi, potem pa se je izkazalo, da je bil obrnjen z glavo naprej, in smo se vsi začudili, kako se mu je uspelo v tako kratkem času obrniti. Ampak kakšnim se to posreči. Takšne stvari so luštne, porodi so večinoma uspešni, seveda pa pride kdaj tudi do zapletov.« V takih primerih, pravi, moraš znati stopiti do staršev in biti z njimi v težkih trenutkih. »To niso enostavne stvari, tega ti šola ne da, to ti dajo izkušnje. Dobiš mrtvega otroka. Paru moraš nekaj reči, … imaš različne vloge: od svetovalca, do tistega, ki ukrepa, do tistega, ki mora tolažiti, si psiholog, socialni delavec, medicinska sestra, babica in tudi prijatelj.«
Do zdaj so ga sprejele še vse porodnice, razen neke Romkinje, ki je rojevala v Ljubljani, kjer je delal še kot študent, in je izrecno zahtevala, da ne želi pri porodu nobenega moškega. »Velikokrat mi porodnice rečejo, da so vesele, če naletijo name, ker da na porod gledam malo drugače, ker ga sam nisem doživel, da sem lahko zaradi tega bolj odločen. No, potem pa je tu še Facebook, kamor mi novopečene mamice tudi napišejo kakšno sporočilo, da so zadovoljne, tudi kakšno kavico kdaj dobimo na oddelku. Z mano ženske ne rojevajo nič bolje kakor z drugimi. V porodnišnici nas je osem, tri so na porodniški, tako da nas je trenutno pet aktivnih babic. Vsi delamo po najboljših močeh.«
Od službe si nikoli povsem ne oddahne. »Če bi rekel, da službo povsem odklopim, bi se zlagal. Če zjutraj sprejmem žensko v porodno sobo in potem zaključim službo, ona pa ostane tam, se popoldne ob štirih vprašam, kako ji gre. Ko slišim helikopter, ki prileti v Trbovlje, pomislim, ali gre za kakšnega našega otroka. Velikokrat je dobra ta skupinska terapija, kolektivni stres je dobra zadeva, da se pogovarjamo drug z drugim. Marsičesa ne moreš nesti domov, imaš poklicno skrivnost, ki je ne smeš povedati, kar je tudi prav, da ne razglabljaš doma o tem. Zmotno je mišljenje, da se nas nobena zgodba, ki se objavi v medijih, ne dotakne. Zmotno je, ko kdo reče, da mi pa nikoli ne razmišljamo, ali bi lahko storili, kaj drugače in ali smo imeli vpliv. To delamo. Čeprav včasih v javnosti obstaja vtis, da se vse pomete pod preprogo, to ni res.«
Ve pa, da se mora znati tudi sprostiti. In to mu najbolj uspe na trim stezi v Trbovljah, nad katero ima gredo. »V roke vzamem kramp in tolčem z njim,« se zasmeji Rok Janežič. »Poleg vrtnarjenja, počnem še kup drugih stvari, ukvarjam se z nečakoma, rad grem malo naokoli, na Rdečem križu pa se ukvarjam tudi s prvo pomočjo.«
In ravno na mednarodni dan babištva je v okviru območne organizacije Rdečega križa Trbovlje pred službo na OŠ Ivana Cankarja v Trbovljah dopoldne preživel z učenci, ki jim je meril tudi krvni sladkor.
Tatjana Polanc Kolander
