ponedeljek, 24 junija, 2024

Iz te kategorije

Babica rejnica

Petnajsti dan maja obeležujemo mednarodni dan družin. V tem tednu (danes zadnjič) bomo objavljamo tri zgodbe zasavskih rejniških družin, ki so jih pripravili na Centru za socialno delo Zasavja. Centri za socialno delo v Sloveniji se soočajo s pomanjkanjem rejniških družin. Tudi zato objavljamo zgodbe. Da mogoče vzpodbudimo še kakšno družino za odločitev o rejništvu. Tokat objavljamo pogovor z rejnico babico iz Trbovelj.

Povejte, prosim, nekaj besed o sebi in svoji družini.

Stara sem 61 let, v Trbovlje sem prišla s trebuhom za kruhom, ko sem bila stara 16 let. Službo sem dobila v treh dneh, zaposlila sem se v Delozi kot šivilja. Tukaj se je začelo moje življenje. Stara sem bila 17 let, ko sem dobila svojo prvo hčerko, potem še sina. Imela sem slabo življenje, slabe izkušnje v zakonu. Nekaj časa sem trpela, potem pa mi je prijateljica pomagala in me pospremila do socialne službe, kjer so mi pomagali, da sem se ločila in si našla stanovanje, kjer sem potem lažje zaživela. Bila sem srečna, da lahko delam, da lahko pomagam svojim staršem. Hvala bogu, da je v Sloveniji socialna, pri nas v Bosni tega ni, razmere so tam slabe.

Kako pa ste se odločili za rejništvo?

Sin si je izbral slabo življenje, zaradi tega sem bila zelo žalostna, nisem mu mogla pomagati. Imel je težave sam s seboj in s svojim zdravjem. Želela sem mu pomagati, pa si je izbral svojo pot. Dobila sem vnukinjo. Vnukinjina mama je imela še večje težave, bila je alkoholičarka in začela se je drogirati. Začele so se hude težave. Dan je začela z alkoholom, ležala je po tleh, zadeta … Grozno je bilo. Vnukinjina mama bi se mogla začeti zdraviti, pa se ni hotela. Imela je vzpone in padce. Otrok je bil v negotovosti, nismo vedeli, kako bo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Situacija je bila nemogoča. Hvala bogu je center za socialno delo vedel, kaj se dogaja, socialni delavki sta takoj videli situacijo, da starša ne bosta mogla poskrbeti za hčerko. Razložili sta mi, da obstaja rejništvo in kako lahko pomagam svoji vnukinji. Imeli smo razgovor s socialnimi delavkami, s pediatrinjo, povedali so, da v takšnem okolju ne more živeti. Takrat o rejništvu nisem vedela nič, vendar sem se takoj odločila, da vnukinjo vzamem k sebi, ter na tak način skrbim za njo. Kupila sem posteljico, oblačila in začela skrbeti za vnukinjo. Takrat so mi razložili, kaj pomeni rejništvo, povedali so mi, da bom dobila rejnino.

Kako ste sprejeli vlogo rejnice, ki je seveda tesno povezana tudi z vlogo babice?

Nikoli nisem imela pomislekov ali strahov v zvezi s tem. Pred nekaj leti sem sicer zbolela, ampak rekla sem si: Ne. Jaz moram živeti za vnukinjo. Ne morem vam povedati, kako pridna deklica je. Vedno mi pomaga, ima velik občutek odgovornosti in skrbi. Zelo sva povezani. Pravi, da najboljše kuham. Učim jo gospodinjstva, kuhanja in lepih odnosov. Imamo lepe odnose z vnukinjinima staršema, pomagamo tudi njima. Sploh mi ni težko, samo, da je razumevanje med nami. Želim si, da je vnukinja povezana tudi s starši. Nisem komentirala njihovih slabih navad, ampak vnukinja je sama ugotovila, da imata težave. Razume to in je sprejela, da ne more živeti pri njima. Res je neverjeten otrok.

Nekaj časa sem mislila, da se bosta starša spremenila, da se bosta pozdravila in ne bosta  več odvisnika. Vedno sem mislila, da bodo zaživeli skupaj. Vnukinja je še vedno povezana s starši. Redno se obiskujejo. Prideta k nam, jaz jima tudi skuham kosilo. To je tudi vnukinji zelo všeč. Imamo tudi redne stike z mojo hčerko in njenima otrokoma, zelo dobro se razumemo.

Ali lahko opišete najlepše izkušnje, dogodke, ki ste jih doživeli tekom izvajanja rejništva?

Imela sem svoja dva otroka, spremljala sem prve korake, prve zobke… ampak moram reči, da pri vnukinji je bilo vse bolj čudovito, bolj zanimivo! Kako z veseljem sem spremljala napredke! Rojstne dneve praznujemo skupaj, veste, kako velika, glasna slavja so to. Ko se je vnukinja rodila, sem skuhala 52 komadov sarm.  Imeli smo ciganski golaž, dedo pa je pekel jagenjčka. Imeli smo tako veliko torto, da ni šla v hladilnik. Vsi smo se veselili, bilo je nepozabno. Za svoj prvi rojstni dan je shodila. Veste, kako smo ploskali. Bilo je čudovito.

Kaj pa šola, pa sodelovanje s CSD?

V šoli je pridna. Njena učiteljica je zelo v redu, tudi strokovne delavke centra so super. Zelo smo povezani. Mislim, da je tudi center naša družina. Skupaj skrbimo za vnukinjo. Strokovne delavke so mi v veliko pomoč. Vedno se lahko obrnem nanje, zelo veliko se pogovarjamo. Karkoli in kadarkoli kaj potrebujem, takoj so dosegljive. Vedno lahko pridem na center, če kaj potrebujem in če želim kaj izpostaviti. Veliko mi pomeni ta zaupen odnos, pomoč, ki jo dobim in tolažba, ki sem jo potrebovala, ko sem bila v stiski in sem se lahko zjokala na centru. Hvaležna sem, da smo povezani tudi s centrom, nimam nobenih problemov. Vem, da so na centru prvi, ki mi bodo pomagali, če bom v stiski. Zato se počutim tudi sigurno in varno, voljo imam za vse.

Kakšen je odnos z vašo vnukinjo?

Z vnukinjo sva zelo povezani, ona je srečen otrok in jaz sem srečna mama. Ampak vedno moramo gledati v prihodnost, odvisno je tudi od družbe, zato moramo vedno biti pozorni. Rada bi, da bo prepoznala, kaj je prav in kaj ni, ko odraste in bo samostojna. Vnukinja si je želela, da bi imela še enega otroka v rejništvu. Vedno si je želela bratca ali sestrico. Vendar se mi zdi, da se lažje posvetim samo enemu otroku. Otroku moraš dati toliko ljubezni, toliko podpore, da bo lahko sam zaživel. Otrok v rejništvu veliko potrebuje. Jaz sem najbolj srečna, če so drugi okrog mene srečni. Najbolje je, da rejništvo deluje tako kot deluje, da je vse v redu. Moja naloga je, da naredim največ, kar je možno. Skrbim, da je čista, pridna, lepo vzgojena, da ni lačna, da ima ljubezen, da ima topel dom in da je v tem domu sigurna, da se počuti varno. Vesela sem, da imamo odnos, v katerem lahko odkrito govori in mi zaupa. Veste, koliko se presmejimo že zjutraj, ko gremo v šolo. Poveva si, da se imava radi. Otroci radi izkazujejo, ko so srečni. Že na obrazu jim vidiš, da žarijo. Tudi z igro pokažejo, da so srečni. To mi veliko pomeni. In to je prav za vsakega otroka. Jaz nisem živela tega, imela sem težko otroštvo in težko življenje.

Sedaj sem pripravljena na vse. Sebe in vnukinjo sem postavila na prvo mesto in skrb za vnukinjo mi sedaj pomeni največ. Vesela sem tudi, da to situacijo razumeta vnukinjina starša in sprejemata rejništvo in sodelovanje s centrom.

Kaj želite sporočiti novim rejnikom?

Bodočim rejnikom želim sporočiti, da naj imajo srce, razumevanje, naj imajo veliko potrpežljivosti, veliko ljubezni, da bodo otroka lahko osrečili, da bo otrok lahko čutil, kam je prišel in da bo lahko postal srečen. Veliko objemov, veliko stiskanja … Nič ni hudega, samo pripravljen moraš biti za to. Narediti si moraš plan, in pripravljen moraš biti na vse. Nekateri otroci lahko užalijo, vendar tega ne smeš prevzeto srčno. Otroci lahko marsikaj doživijo in preživijo. Potruditi se moramo, da ga odpeljemo na srečno stran. Sčasoma, z ljubeznijo, s pogovorom. Potrebne so ure in ure dela z otrokom, da otrok razume, kam je prišel, da dobi tisto korajžo v sebi: Ah, sedaj imam enega, ki se bo postavil za mene! Pa tudi, če je naredil kaj slabega. Vseeno ga stisnite in mu povejte: Lubček dragi, nič hudega. Tako in tako gre, sedaj gremo naprej.

Poznam nekaj ljudi, ki so posvojili otroke, in poznam tudi nekaj rejnic. Rejništvo moraš začutiti. Ko začutiš otroka, potem veš, kako moraš naprej. Otroka spremljaš z dušo in srcem. Ko se odločiš za rejništvo, potem v sebi veš, da moraš za otroka narediti vse.

Monika Pevec – strokovna delavka CSD Zasavje, Enota Trbovlje

Foto: arhiv Savus

PR objava


 

Isti avtor