Antek Pust je že 20 let upokojenec. Po poklicu je strojni tehnik. V Velenju je bil 13 let zaposlen v Rudniku, bil je vodja izmene v Elektro strojni opremi. Potem se je vrnil na hrastniški rudnik, kjer je bil strojni nadzornik v jami Ojstro. Z ženo na Brnici obdelujeta manjšo kmetijo, skrbita za 10 glav živine.
Na Dolu ga vsi poznajo kot dobrovoljnega predsednika Društva copatarjev. V društvu je 70 copatarjev. »Slabih copatarjev ni,« pravi Pust. V društvo ne sprejmejo vsakega. Najprej je tisti, ki bi rad postal copatar, kandidat, potem pripravnik, šele po preizkusu na občnem zboru pred vsemi člani in botro in s pomočjo mentorja lahko postane pravi copatar. »Včasih se zgodi, da kandidat ali pa mi, ugotovimo, da nismo za skupaj. Ko nekoga sprejmemo, vemo, da je sigurno pravi copatar. To ne pomeni, da mora pomivati posodo … Ženske imajo svoje čare. Hočemo ali nočemo, moški se ujamemo na to, ne gre drugače. Delamo kot one hočejo. Tisti, ki pravi da ne, se spreneveda ali laže. Vsi smo po svoje copatarji,« pravi prvi med sotrpini. »So moški, ki bi radi prišli k copatarjem. In žena reče ne. In ne pride. Kdo ima torej komando pri hiši?« še doda Pust.

Antek Pust ve, da danes moška in ženska dela niso več ločena: »Danes je tudi na vodilnih delovnih mestih veliko žensk. V družinah se večkrat zgodi, da moški ostanejo brez dela in ženske nosijo denar k hiši. Moški smo velikokrat v podrejenem položaju. Ženske so pač ženske. Če gremo v zgodovino, moški je vedno poslušal žensko. Že če se spomnimo Adama in Eve, se ve, kako in kaj.«

Društvo deluje že 60 let. »Tisti, ki so ga ustanovili, niso bili pravi copatarji,« pravi Pust, »Niso, prali, kuhali, likali, skrbeli so za finančne prihodke. V drugem obdobju, ko so se ženske pričele zaposlovati, postale družbeno politično aktivne, dobile svoj 8. marec, so moški morali prevzeti tudi nekatera domača opravila. To so bili zlati časi in najplodnejša leta copatarjev z izleti, pikniki, pustnim karnevalom, veselico. Tretje obdobje je nastalo s spremembo družbenega sistema. Delodajalci zahtevajo skoraj nemogoče, zgodi se, da je žena celo primorana sama z otroci na dopust. Najtežje je, ko mož ostane brez službe. To je velika preizkušnja za naše sotrpine.«

Deseti marec je na Dolu velik praznik, saj takrat praznujejo mučeniki. In, če ne drugače, boste v dnevih okrog tega praznika na vasi prav gotovo večkrat slišali pozdrav: »Potrp.«

Marko Planinc

Prispevek je objavljen v marčevski številki Zasavskega tednika.

Prejšnji članekAprilski menjalni krog
Naslednji članekKako nakupovati iz druge roke