Februarja ste izdali pesniško zbirko Knjiga, ki čas ter ime hrani. Kakšni so bili odzivi?
Nisem Prešeren. Ljudje me poznajo in vejo, da so moje pesmi bolj take, humorne. Kakšna vmes je bila tudi bolj pikra. Morda je katere, ki so vajeni le hvale, užalila, ne vem, a konec koncev gre za satiro.
Pesmi pišete tudi za Čuke. Kako poteka to vaše sodelovanje?
Z Jožetom Potrebuješem sva prijatelja in že dolgo sodelujeva. Na začetku sem kaj predlagal, kakšno besedo ali rimo. Všeč mu je bilo in mi je rekel, napiši kaj, pa bomo videli. Jaz pa sem imel takrat že kar nekaj napisanega. Recimo pesem Pod krošnjo starega bora, ki mu je bila všeč in jo je uglasbil. To sodelovanje se je nato nadaljevalo. Zdaj izrazi željo, mi da osnutek, včasih tudi kakšno kitico, jaz pa potem pogledam, napišem, kaj odvzamem, …
Katero vašo pesem pa so Čuki nazadnje uglasbili?
Zadnja pesem je bila posneta nekaj dni nazaj. Še sam sem pel »bekvokal«. Pesem je taka luštna, tipično Čukovska. Sodeloval sem samo pri besedilu. Naslov ima Živela ženin in nevesta.
Se vam domislice in rime rojevajo čez cel dan ali se namenoma usedete, da bi nekaj napisali?
Ljudje me prosijo, naj kaj napišem za tega in onega, ki ima rojstni dan ali obletnico. Predvsem mi je težko, če ljudi ne poznam. Če pa pride navdih, je pa drugače. Recimo Božična, ki sem jo objavil v knjigi, je nastala, ko sem sedel na stopnicah in si zavezoval čevlje. Gledal sem skozi okno, zunaj je bilo že vse okrašeno, prihajal je božič … takrat sem se vrnil za mizo in napisal pesem. Če pa ni navdiha, ne gre. Zdaj bi moral napisati eno novo pesem za Čuke, ampak je ne morem. V enem mesecu nisem sestavil ničesar, tako da jo bo zdaj napisal nekdo drug.
V svojih izjavah in rimah ste radi provokativni. Kaj želite vzpodbuditi pri ljudeh?
Če napišeš eno luštno poezijo ali pa na Facebook zid napišeš: Danes je lep dan, s tem nisi nič naredil. Če pa napišeš kaj bolj drznega, si dosegel svoj namen. Laže tisti, ki pravi, da si ne želi pozornosti in odziva. Jaz nisem mlačen človek. Sem ali pa nisem. Odziv pač mora biti in ga vsak pričakuje, naj bo pozitiven ali ne. Ni pa v redu, če ljudi žališ. Jaz pa sem, kot opažam, velikokrat tudi malo žaljiv. Ampak hočem zadeti, biti aktualen, to je satira, hec …
Ko ste že ravno omenili Facebook, ali se lahko na njem razvije konstruktivna debata?
Jaz mislim, da je tale Facebook eno težko poneumljanje.
Ampak ste vseeno na njem dnevno prisotni?
Sem, a ko imam dovolj, se izklopim, ker vidim, da to nikamor ne pelje. Po drugi strani pa ga potrebujem zaradi dogodkov v Fejst pubu.
To se pravi zaradi »piarja«?
Ja, točno to. Če nisi na Facebooku, te ni nikjer, mi je enkrat rekla kolegica, ki dela na banki. Objava na Facebooku lahko doseže tisoče ljudi in to brezplačno. To je v redu, vse ostalo pa … Priznam, da sem »noter padel«. Razmišljam o zapisu nekoga, ki ga niti ne poznam, in si mislim, ti bom že dal, bom jaz objavil svoje. Potem kaj napišem in si mislim, kako fajn sem napisal. Čez eno uro pogledam in vidim, da ni nihče komentiral. Kaj hujšega!?
Obljubim, da se s 1. januarjem dokončno »skenslam« s Facebooka. Ker mi krade čas, ker je to neplodno početje … Evo, zdajle imam doma knjigo iz knjižnice in sem jo moral podaljšati, ker je zaradi Facebooka nisem utegnil prebrati.
Katero pa?
Alamuta. In ko sem bil nedavno v knjižnici, sem videl na polici tudi svojo knjigo. To je bil lep občutek. Vprašal sem knjižničarke, če to kdo vzame. Vzamejo, vzamejo, so rekle. Ja, ljudje očitno berejo tudi slovenske pesnike. (smeh)
Glede na vaše izjave in notranjo opremo Fejst puba se zdi, da ste častilec nekega časa, ki ga ni več. Kaj vam je današnji čas v primerjavi s komunizmom vzel?
Ja, današnji čas mi je vzel, tako kot vsem mojim vrstnikom, mladost. To ni nič drugega kot hrepenenje za tistimi dvajsetimi, tridesetimi leti, ko smo bili mladi. Nostalgija. Meni je bilo na vsak način takrat lepše. Simboli, ki so v pubu, pa so naključno izbrani, to je čista provokacija. Že parkrat sem razmišljal, da bi jih zamenjal, pa so me ljudje spraševali, kaj bom imel potem, a nimam boljše ideje. Naj bo ta zemljevid Jugoslavije na steni, naj govorijo, da sem »komunajzer«, čeprav nisem.
Na čigavi politični strani pa ste?
Samo na svoji. Niti ne vem, kaj sem, vem pa, da sem zelo proti. Sem nasprotnik vseh režimov. Deset odstotkov dobrega najdem pri desnih in levih, a žal le deset odstotkov.
Ste kdaj resno razmišljali, da bi vstopili v politiko?
So me vabili. Tudi stranke, ki so novi podaljšek komunizma, ker mislijo, da sem jaz en star zagrizen komunist. Toda jaz sem bolj desničar, ki pa mu ti trenutno niso všeč zaradi svojih liderjev.
Kako pa gledate na lokalno politiko?
Ne vem, nisem tako vpet v dogajanje in je ne spremljam. Poznam samo gostilniške trače, ki pa niso merodajni za kakšno dobro oceno stanja v zagorski dolini.
Bi zase rekli, da ste Zagorjan ali Zasavc?
Če sem drugje, me takoj okarakterizirajo, da sem iz teh koncev. Takrat sem ponosen, da sem Zasavc in zmeraj razložim, da je to ena taka dolinica, slepo črevo Slovenije. Ampak v Zasavju sem pa ponosen, da sem Zagorjan. In če greva še bolj v detajle, sem ob Topličanih in Izlačanih ponosen, da sem iz centra.
Bi lahko iz glave izstrelili kakšen Titov citat?
»Narod, ki ima takšno mladino, ne more propasti.«
Bi ta še danes veljal?
Ne, danes niti slučajno ne velja.
Zakaj pa ne?
Ko sem bil jaz star petnajst, dvajset let, je bilo nepojmljivo, da bi me moj oče ali moj stric ali kdo od starejših premagal v kateremkoli športu … mi smo tedaj nadvladovali starejšo generacijo. Zdaj pa mi, petdesetletniki, šestdesetletniki premagujemo mlajše. Jaz se upam z vsakim, no, z marsikaterim pomeriti v tenisu, plavanju na sto metrov … Ali smo starejši toliko bolj fizično pripravljeni ali pa so otroci toliko slabše. Te sodobne naprave so uničile marsikaj.
Ste sami torej športno zelo aktivni?
Veliko kolesarim, plavam, ker sem od aprila naprej v Vrsarju. Glede na svoj način življenja sem odlično fizično pripravljen. Se pravi, glede na to, da grem iz ene skrajnosti v drugo in si privoščim tudi tisto tako imenovano škodljivo plat življenja.
Se vam rime enako dobro rojevajo v Zagorju kot v Vrsarju?
V Zagorju bolj, v Vrsarju skoraj nič.
Da ste radi na strani upornikov, ste pokazali tudi takrat, ko je država uvedla kadilski zakon. V Fejst pubu ste »ustanovili« dnevno sobo. Ta še obstaja?
Še. Seveda sem to storil zase, za posel. Se pa popolnoma strinjam, da je kajenje prepovedano na vlakih, v restavracijah in na podobnih mestih, kjer gre dejansko za »posiljevanje« nekadilcev. Nikakor pa to ne velja za bare in to še ob vseh ostalih virih onesnaženja, ki nas obdajajo.
Vi kadite?
Ne.
Imate radi praznike?
Ne maram jih. Ne maram rojstnih dni, ne maram obletnic, … Ne bi želel, da mi kdo postavi mlaj ali pripelje striptizeto. Imam pa rad izvirne ideje. Če ne bi bilo zaradi posla, bi decembra najraje nekam šel … 13. decembra bo 20 let, odkar imam Fejst pub. Moja srčna želja pa je, da bi se ga znebil. Mislim, da bi ga prodal. Z leti sem postal bolj introvertiran. Rekel bi, da sem se malo utrudil, glede na to, da sem bil v mladosti glavni pogon za dogajanje.
Ampak v Fejst pubu boste tudi praznovali?
Ja, v novembru in decembru se bo veliko dogajalo. Pride Matjaž Ograjenšek, igrala bosta Matic in Simon od Bohemov, pa hišni ansambel The Gavusta (preberite dvakrat ali trikrat na glas!). V njem igra ljubljenec zagorske scene Lovro Lezic Mrvica, pravi zabavljač. Proslavili bomo bivši dan republike s trubači, …
Je kakšna pesem, ki jo radi slišite?
Več jih je. Tako kot pri politiki sem tudi pri glasbenem okusu neopredeljiv. Poslušam rock, klasiko, kvalitetno slovensko glasbo, tudi domačo, ne prebavljam pa turbo folka.
Kaj pa trenutno pišete?
Z Maticem (Jeretom, op. p. ) imava v delu komad v hrvaščini. Govori o Vrsarju. Prepričan sem, da bo drugo leto ta pesem precej poslušana, če že ne kaj več …
Tatjana Polanc Kolander
