Pobuda za izdajo knjige je prišla iz ust Ačkunovega dobrega prijatelja Ota Virta. Marko Planinc, direktor Založbe Savus, ki je knjigo izdala, sprva ni bil povsem prepričan. »Poznal sem ime Zdravko Ačkun, nisem pa poznal človeka, ki se je skrival za njim,« je povedal, »a, ko sem knjigo prebral, ni bilo več o čem razmišljati.«
Zdravko Ačkun oziroma Ači, kot ga že od nekdaj poznajo njegovi športni in ostali kolegi, legenda trboveljskega in slovenskega rokometa, je na predstavitvi svojega avtobiografskega dela na vprašanja novinarja Marka Planinca, ki je v knjigi Trboveljski rokometaš Zdravko Ačkun napisal tudi spremno besedo, odgovarjal iskreno, brez zadržkov. Ob posebej žalostnih odlomkih iz knjige, ki jih je na predstavitvi zbranim bral Bogdan Barovič, si je marsikdo v nabito polni Slavčkovi sobi v Delavskem domu Trbovlje moral obrisati solzo.
Ačkun je odraščal kot »partizanska sirota«, a pravi, da sam tega ni občutil toliko kot nekateri njegovi vrstniki. V knjigi opisuje tudi prigode iz svojega otroštva, na primer to, kako ga je stric vozil na bližnji hrib sankat, da sta ga njegova starša lahko opazovala izza rešetk zapora, v katerem sta bila zaprta. Opisuje tudi, kako se je iz ljubitelja smučanja prelevil v človeka, ki mu je »rokomet pomenil vse na svetu.« In kako so ga za večno zaznamovali prijetni, pa tudi manj prijetni dogodki, ki se jih je v njegovem pestrem, aktivnem življenju zvrstilo veliko. Eden od prijetnejših trenutkov je bil gotovo takrat, ko je na plesu pred leti prvič ugledal Alenko, ki ga kot žena in mati njegovih otrok, predvsem pa kot Ačijeva velika ljubezen, spremlja še danes.
Ačija so prišli poslušat od blizu in daleč – večinoma so se z njim po poti njegovega življenja podali sorodniki in prijatelji. Nekaj teh se vabilu na predstavitev žal ni moglo odzvati – med njimi tudi Ačijev stari prijatelj Milan Kučan, ki so ga zadržale druge obveznosti. Kot sta se pohecala s Planincem, je Ači v mladostniških letih pravzaprav izvedel atentat na bodočega predsednika. Na taboru mu je namreč pri igri Indijancev puščico poslal med oči. Planinc je Ačiju povedal, da je Kučan svojemu “atentatorju” odpustil in bi se zelo rad z njim srečal, saj se nista srečala že od študentskih let.
So se pa predstavitve udeležili številni drugi Ačkunovi prijatelji, tudi znana športna imena, kot je nekdanji smučarski guru Tone Vogrinec in nekdanji selektor slovenske reprezentance Niko Markovič. Oba imata tudi mesto v knjigi in o Ačiju sta imela kaj povedati. »Nanj imam prekrasne spomine, bil je odličen rokometaš,« je povedal Vogrinec. Markovič pa je o rokometašu dejal: »Ači je legenda slovenskega rokometa, tako, kot je Tone Vogrinec legenda slovenskega smučanja. Žal se je Ačija v slovenskem prostoru pozabilo in prav vesel sem, da je izšla ta knjiga, da bodo lahko zdajšnje generacije brale o tem, kdo so pionirji modernega, vrhunskega rokometa v Sloveniji.«
Predstavitvi, ki so jo popestrili mladi glasbeniki Erik Hadžič, Jaka Škof in Tim Groboljšek, je sledila pogostitev in druženje z Zdravkom Ačkunom. Vrsta pred mizo, kjer so lahko gostje kupili njegovo knjigo ter pred tisto, kjer je Ačkun knjige podpisoval, je bila dolga. Še en dokaz, da se je Ači s svojim življenjem in s preprostim, a izrazitim stilom pisanja dotaknil mnogih src.
Martina Drobne
