Objavljamo še drugi del razmišljanja prekaljene jamske punce Barbare Hanžič iz Trbovelj. Barbara prav paše v jamo. Že starši so vedeli, da se bo plazila po njej – zato Barbara. No, takole nadaljuje včerajšnje pisanje …

Kupčkamo se. Posamično, pa vendar. In nova, peta kljukica. Zadnja. Dovolj je. Zastopane vse tri krasne. Ja, tudi ta zelena, zagurska.

Č as je za branje navodil. Vsaj preletet vsako tretjo vrstico. »Najbolje je, da si pomagaš z eno svetilko na čeladi in z drugo v roki, saj bo tek tako bolj normalen in hitrejši.«

Planinc, resno? Kaj pa obljuba, da sodelujejo samo ženske, podpirajo moški. Kako lepo prebrat, pa to dejansko drži? Kolikor vem, so šine še čist okej, pot je na nekaterih mestih boljša kot cesta po zagorski dolini, celo nekaj novih zabetoniranih odsekov sem naštela ob zadnjem obisku. Pa se ne da kakih e-skirojev pa koles ponudit na vhodu? Bodimo no malček v trendu.

Lahko nas pa v huntih porivajo, če je štrom problem. Ud Trboul du Hrasnka bojo pa menda ja zmogl. Naš ata je kuolm kopal, naš deci naj pa vsaj mal pospravijo … Še dobro, da nas navadno ob takih podzemnih podvigih pričakajo fejst fantje v knapovskih cotah, prav veseli najbrž ne, ker čez teden nimajo kaj počet, ob sobotah pa ibrajo.

Ampak so fejst ku prasica. Manirlih, lepo pozdravljajo, se nasmehnejo, pomagajo z nasveti … Mogoče se samo kratkočasijo, ampak kakšen štamperl se pa da pod mizo dobit. Še bolje kot to, pa je poskusit kaj novega. Vedno imajo kaj na zalogi. Za take firbčne, post knapovske generacije. Enkrat šnof tobak … svetovn! Nazadnje je bilo treba probat čik tobak. »Je duobr ku kurba, sm ga zutri u šnopc namoču!«.  »Kuga, čik al tobak?« Pa dajmo. Jebemomast, ni minil tri metre, smo že špukal. Fantje iz ekipe še kak korak pred mano! Trbovska trma je pač trbovska trma. Malce jamranja, kuk da je nagravžn … Ampak ni bilo take sile, samo sline se pol preveč nabira. Baje je bilo to dobro za čas geplanja. »Je šou laži del nprej«.

Prvič je bil tale 8. marec lušten. Tri babnce smo bile. Vse Trbovke in vse isto nedolžne. Sicer je bilo za vse prvič, ampak letos sem že veteranka. Rezultata še vedno ne lovim, bol se bojim, da bo ta mene. Bomo me to vzele kot rekreacijo. Za glasilke, pa sprostitev. Pa … premor od vsakdanje ženske rutine. Kot bomo hotele. Kumaratkam se tku gepira.

Pa menda ne bomo med vsemi ponosnimi ženami delavkami, na velecenjen praznik, najbolj posrana ekipa. In to v domačem revirju. Aja, sej niso ekipe. Še slabše, ker nas bo velik – posranih, nagrada pa samo ena. In spet fovšija.

Ampak zdaj se je pojavil nov izziv. Perkmandeljc. »Pa kaj zdaj, ne greš prvič v jamo.« »Saj zato, ker vem, kaj me pri njemu čaka.« On ima prav posebno stojnico, obloženo z različnimi bolj ali manj knapovskimi artikli. Ampak bolj kot ti zna skrbet njegova dobrodošlica. Z lato v roki namreč ne izgleda prav prijazen. Krivično. Ker v vresnici je čisto fejst poub. Lep nasmeh, mal našminkana usta, kaka prijazna floskula. Aja, pravijo organizatorji, da šminke ni, je pa blato. Ah, vejžde. Parfum, frizura, nove pajkice, rejbanke, čelada, lampica. In vse vsaj v istem barvnem odtenku. Če ne za vzdržljivost na progi, za Perkmandeljca se splača. In mogoče pride spet Samo. Samo »d« reševalec.

Barbara Hanžič

Foto: osebni arhiv

Pridružite se puncam v jami.