Zadnjič sem pisal o Amor Fati — o tem, kako se učim ljubiti življenje takšno, kot je, z vsem, kar prinaša. Po tistem sem se ujel pri razmišljanju: zakaj tako malo ljudi to razume? Zakaj se večini zdi, da smo vrženi v svet brez kakršnihkoli navodil?
In potem se mi je posvetilo — pa saj navodila so! Samo ne v obliki, ki jo pričakujemo. Tudi pri teh je treba biti pozoren in jih poskusiti razumeti.
Vsak otrok, ki se uči plavati, se sprva utaplja
Vsak otrok, ki se uči plavati, pogoltne vodo. V paniki grabi z rokami in se poskuša nečesa oprijeti. Starš ga v vodi dobesedno spusti — in otrok se za trenutek začne utapljati.
Večina nas je bila tu, ampak nihče ne odraste z zamero do staršev. V glavnem smo hvaležni. Zakaj? Ker ko se ozremo nazaj, razumemo, da nas je tisti trenutek naučil.
Ne knjiga o plavanju. Ne razlaga z brega. Tisti mrzli stik z vodo, tista sekunda panike — in potem, če smo si dovolili umiriti, smo lahko začutili, kako nas voda nosi. Telo je vedelo, kaj storiti. Samo spustiti je bilo treba.
Učenje plavanja je pravzaprav vaja v zaupanju. Ne v starša v bližini — ampak v situacijo samo. Ko spustite paniko in prisluhnete temu, kar se dogaja, vas voda začne učiti sama.
Postane vaša učiteljica, ne sovražnica. Življenje deluje enako.
Sestanek, ki ga nisem hotel imeti
Pred kratkim sem imel s kolegi načrtovan sestanek. Datum smo določili vnaprej — in ko bi moral na ta dan dogovoriti samo še podrobnosti, kje in kdaj točno, sem v sebi začutil čuden odpor. Ni bil pravi trenutek. Situacija se je spremenila, energija ni bila tam, in nekje globoko sem vedel: to zdaj ne bo dobro.
Imel sem dve možnosti.
Prva: spoštovati dogovor za vsako ceno, se stisniti in sestanek izpeljati na silo — ker smo se tako dogovorili, ker se “ne spodobi” odpovedati, ker je to “prav”.
Druga: prisluhniti tistemu notranjemu signalu in se sproti učiti iz situacije. Preložiti, ampak kako? Pojasniti, ampak kako? Zaupati in poslušati, ne pa se upirati.
Odločil sem se za drugo. Vodja projekta, najbolj občutljiv, ta, ki je hotel sestanek in se mu je s projektom najbolj mudilo, je bil ravno ta dan (vključno z mano) zasut z delom. Ostalim se ni tako mudilo.
Neobremenjujoče (in neobtoževalno do drugih) sem v sporočilu navedel, da sem utrujen od napornega dneva in ker vem, da ima tudi vodja še ogromno dela, prosim, če lahko sestanek prestavimo.
Lahko bi v sporočilo napisal, da se mi ne da, ali enostavno na sestanek “najraje kar pozabil”. V tem primeru bi mi situacija verjetno dala korekcijo — neprijeten odziv, ki bi ga — če bi mu prisluhnil — dojel kot navodilo, kot korekcijo, da ne grem v pravo smer in moram naslednjič biti bolj pozoren. Ker pa sem bil pozoren in ravnal situaciji bolj primerno, sem dobil temu primeren odziv.
“Vse cool, bomo naslednji teden.”
Tisto, kar bi bil na silo izsiljen dogodek, je postalo naravno in plodno. Sestanek, ki se zgodi takrat, ko je čas in prava energija zanj.
Kaj me je ta izkušnja naučila? Da odlašanje ni vedno znak neodgovornosti. Včasih je signal. Navodilo. Sporočilo življenja, da še ni čas.
Navodila so povsod — samo brati se jih moramo naučiti
In kaj bi bilo narobe, če bi se napačno odzval? Nič, pač bi dobil temu primerno korekcijo, da se naslednjič lažje odzovem bolje.
Napaka pa je lekcija, ki boli sorazmerno s tem, kako pozorni smo, preden jo storimo. In mora boleti, sicer navodil ne bi razumeli. Oziroma boli manj, kadar smo bolj pozorni.
Lekcija pri plavanju, na primer, veliko bolje zaleže, če izkusimo, kako ob panični reakciji začnemo toniti, kot če nam v navodilih nekdo napiše zgolj “da se moramo sprostiti in biti pozorni na to, kaj deluje“.
To je tisto, kar Amor Fati pravzaprav je v praksi. Ne gre za pasivno sprejemanje vsega z nasmehom na obrazu. Gre za to, da se naučimo brati situacije — da zaupamo, da nas življenje uči, in da smo dovolj mirni, da to učenje sprejmemo.
Ko smo v vodi in v paniki norimo, ne moremo slišati, kaj nas voda uči. Ko kljub odporu rinemo v sestanek, ker ga moramo izpeljati, ne moremo slišati, kaj nam situacija sporoča.
Navodila za uporabo življenja niso napisana v knjigi. So zapisana v vsakodnevnih izkušnjah — v tistem nelagodju, ki nas opozori, da gremo v napačno smer, v tistem miru, ki nas preplavi, ko ravnamo v skladu s seboj, v tisti hvaležnosti, ki jo začutimo, ko se ozremo nazaj na težke trenutke in razumemo, čemu so bili dobri.
Starš, ki otroka spusti v bazenu, ni okruten. Je učitelj. Življenje, ki nas včasih pusti samega sredi globoke vode, ni naše sovražnik. Je naš največji učitelj.
Vprašanje je samo — ali smo pripravljeni poslušati?
In vi — kdaj ste zadnjič prisluhnili situaciji namesto da bi silili v svoje?
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.
Kot zunanji svetovalec vam lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.
Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
