Po uspešno izvedenem Jamatlonu smo se člani organizacijske ekipe ob zaključku pridružili obiskovalcem v veselem vzdušju in skupaj zaključili dogodek. Pivo mi je prav prijalo in z veseljem sem popil še eno. Ravno dve preveč. Smešno, kajne? Telo me ob spremenjenem, bolj zdravem načinu prehrane in slogu življenja očitno že pri tako nizki količini zaužitega alkohola začne opozarjati z nekimi simptomi zastrupitve.
Pa sem na to že čisto pozabil – vsi ‘smešni izzivi’ alkoholiziranega stanja so dejansko pokazatelji, simptomi zastrupitve z alkoholom.
Naslednji dan
Drugo jutro se zbudim z glavobolom in povožen – klasičen ‘maček’. Moj sorodnik ima za to zelo slikovit izraz – SKPK (sut ku puvožena kremšnita).
Moj prvi logični korektivni ukrep zjutraj je bil pohitritev prekrvavitve. Čim hitreje moram razstrupiti telo ter prečistiti in osvežiti glavo, da glavobol popusti.
Metoda ni najbolj intuitivna, deluje pa. Razvil sem jo v nekaj letih biohekanja oziroma iskanja bolj zdravih odločitev zase. Instant rešitve imajo kolateralne žrtve, ki so v večini primerov nepotrebne.
Kako se spravim v pogon
Moja ustaljena proga za jutranje prebujanje – 3 kilometrski tek s precej dinamičnimi vzponi in spusti.
Ne verjamem najbolj v pretirano ogrevanje pred naporom. To mi nekako ne sovpada z grajenjem rezilientnosti. Zaenkrat ne zaznavam težav; videti je, da stvar ne povzroča opaznejših negativnih učinkov (5+ let).
Zato vedno začnem z malce več napora – prvih petsto metrov kar ‘zabavnega’ vzpona. Že v prvih sto metrih zaradi vseh zavor – alkohola in ‘klasične’ hrane iz prejšnjega dne začutim precej težke noge in povišan napor.
Ocena tveganja – no ja, saj bo šlo. Pesem (o novem začetku) ‘For Evigt‘ (Volbeat) me z ritmom sili, da ne odneham in vztrajam v naporu. Saj nisem šel tečt zato, da mi bo lahko.
Sicer je res pol osmih zjutraj in nedelja. In če bi hotel lahko, bi ostal doma v postelji. Kot pravi Tanja, učiteljica joge, znotraj neprijetnosti poiščem mir in kanček udobja, ter nadaljujem v istem tempu navkreber.
Statistika in smisel
Telefon mi začne nizati podatke pretečenega prvega kilometra. “Ja, saj vem, danes sem pač ‘zarjavel’.” Ampak, kuga? Očitno sem pol minute hitrejši od vseh dosedanjih časov po tej poti.
Nadaljujem pot skozi gozd in po ravnini na drugo stran pobočja. Ko pridem do spusta, zaključim drugi kilometer in telefon me spet preseneti s podatki drugega pretečenega kilometra. Skoraj minuto krajši čas kot vsi dosedanji na tem delu poti.
Ampak tako dober ne morem biti. Z ‘zategnjeno ročno zavoro’ zaradi včerajšnjega alkohola skoraj ni mogoče. ‘Ti da krila’ nisem pil; kaj za vraga se dogaja?
Že vem, telefon je mogoče pomotoma izmeril mimo leteči avion, ali pa kaj drugega pobrkal. Nekje se je moral zmesti.
Pri tem pa me prešine: “Pa kaj spet težiš? Koga brigajo te butaste številke?” Kaj ima veze, če sem danes hitrejši ali počasnejši? In če se aplikacija moti? Pač me je nagradila z motivacijskim komplimentom.
Počutim se odlično. U rt pa še cifre. A s kom tekmujem, se mi kam mudi?
Jebeš statistiko, če m dogaja na polno! Aja, zkua sm ž šou laufat? 😉
P.S.: Kako bi se tale zgodba obnesla kot analogija pri razmišljanju o dolgoročnejših vidikih na poslovanje organizacije?
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Podjetjem nudim svetovanje in pomoč pri optimizaciji poslovanja, predvsem z zgoraj navedenih področij. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, prebojne nove tehnologije in eksponentne organizacije, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
