V Zasavju se bodo danes v vseh treh mestih poklonili izjemnemu slikarju Janezu Knezu. V letošnjem letu mineva 90 let od rojstva tega akademskega slikarja, ki je umrl pred 10 leti. Zato so v jubilejnem letu v Delavskem domu Trbovlje pripravili retrospektivno razstavo njegovih del. Opus njegovih del je izjemno bogat, takšno skupno zasavsko razstavo si eden najpomembnejših zasavskih likovnih umetnikov tudi zasluži.
Knezova razstava sočasno v celotnem Zasavju
Danes zvečer bodo odprli razstave slikarskih del Janeza Kneza v vseh treh občinah. V Trbovljah bo osrednja retrospektivna razstava, v zagorski galeriji Medija so pripravili razstavo aktov in krajin, v galeriji hrastniškega delavskega doma bodo na ogled portreti in krajine. Posebni razstavi so pripravili tudi v planinskem domu na Kumu in v kulturnem domu v Loki pri Zidanem Mostu. Vse razstave bodo odprte od danes do 4. septembra 2021 v odpiralnem času galerij, kulturnih domov in planinskega doma.
Matjaž Kmecl o Janezu Knezu
Literarni zgodovinar in rojen Dobovčan Matjaž Kmecl je o rojaku Janezu Knezu napisal zanimiv zapis, ki so ga objavili ob otvoritvi razstave v Delavskem domu Trbovlje na njihovi spletni strani.
O Dobovčanu Janezu Knezu
»Z Janezom Knezom sva oba Dobovčana, jaz po rojstvu in kar nekaj malega tudi po srcu, on po rojstvu in vseh svojih koreninah. Večkrat sva se pošalila, da sva ob tem tudi K(k)umljanca – z malo in veliko začetnico. Moji starši so bili na Dobovcu prav takrat, ko sem se rodil, učitelji, so se pa pozneje z menoj in mojim bratom vred preselili z dobovške senčne na podkumsko/šentjursko sončno stran Kuma, tako da mi ni na tista dobovška leta ostal noben spomin, tudi na Janeza, ki je bil dobri dve leti starejši, seveda ne. So pa v tridesetih letih najini starši, ki jih je menda družil tudi tarok, začeli s prostovoljnim delom graditi cesto v dolino. Doma imamo še nekaj dokumentacije na tiste čase, med drugim odločbo Dravske banovine, da to hvalevredno akcijo podpre s podaritvijo 20 rabljenih lopat.
Na dobovške Kneze pa sem spet naletel šele kot študent že precej po koncu druge svetovne vojne v Ljubljani. Pravim: ‘Kneze’, ker jih je bilo na Dobovcu s tem priimkom več – sam sem odkril poleg Janeza še Pavleta, ki pa menda sploh nista bila v kakšnem bližnjem sorodu. Smo pa bili vsi ‘kumljanci’ in smo se na tej osnovi dobro in prijazno razumeli. Janez se je, kot se ve, izšolal za slikarja in kot tak prehodil značilno umetniško pot – od zgodnjega črno-belega, lesoreznega, z revirstvom zaznamovanega socrealizma do krepkega, brezkompromisnega kolorizma: eno od olj iz tega obdobja mi je podaril, sijajna je in visi pri nas doma na častnem mestu. Kadarkoli sem se odpravljal na Kum, sem se namreč z veseljem ustavil pri njegovi poletni hišici ob robu Dobovca, da smo malo poklepetali.
Bil je v resnici ‘knez’ – nomen est omen. Knez umetnosti – mogoče v tej plemenitosti skrivni ostanek kumske praaristokracije, o kakršni je bil prepričan zgodovinar z druge strani Save Janko Orožen; saj se po njegovem ne bi bližnja dobovška vas sicer imenovala Župa in druga Matica, ne bi bilo tam gori ostankov pranaselbin in drugih prazgodovinskih pričevanj, iz malo poznejših časov tudi ostankov kakšnih gradov, kakršen naj bi stal pod današnjo podkumsko cerkvijo, ne bi bilo Lontovša, ki vsaj po imenu govori o gosposki ‘letni hiši’, mogoče lovskem dvorcu, in ne bi bilo toliko takšnih in drugačnih znamenj koseštva, kmečkega svobodnjaštva! V modernih časih se je aristokratizem pač presnoval v umetništvo, priimek ‘Knez’ pa je ostal, in ga je tako po pravici nosil tudi Janez,« je zapisal Matjaž Kmecl.
Savus
Foto: arhiv DDT
