Andrej Stare se ukvarja z različnimi stvarmi, znan je predvsem po delu v medicini in kot športni reporter. Zanimajo ga številne stvari: piše, v tretjem razredu osnovne šole je igral tamburico, v glasbeni šoli se je sedem let učil kitaro, v gimnaziji igral v rock bandu Strup, ki je poleti zabaval goste v hotelu Mojmir v Savudriji. Zna igrati klavir, pleše, slika, napisal je osem knjig na temo športa, kriminalko, ki jo je na disketi poslal Petru Božiču, svojemu, žal, že pokojnemu kolegu, da se je zato izgubila in jo bo po spominu napisal ponovno. Lado Bizovičar ga je povabil k sodelovanju v Slovenski literaturi od A do Ž, zato je postal najstarejši debitant. Znan je po svojih starekizmih. Občinstvu je prvič javno povedal del svojega soneta.
Njegov najljubši šport je hokej, za katerega trdi, da je pravi moški šport, saj dekleta igrajo brez prekrškov in grobosti. Komentira smučarske skoke, atletiko, nogomet. Med leti 1983 in 1985 je komentiral tekmovanja Formule 1. Za vse komentarje se pred vsako tekmo dobro pripravi, saj meni, da je treba vedeti nekaj o državi, kjer je tekma in njegovih prebivalcih. Le s širokim pogledom reporter lahko oplemeniti prenos s podatki, vendar je treba vedeti, kdaj podatek lansiraš, je povedal gost.
Novinar mora biti objektiven, nevtralen. Pristransko komentira le, ko tekmujejo naši športniki s tujimi. Zase zahteva visoka merila. Podlaga delu je strokovnost, informiranost, zraven mora dodati zabavnost. Ivanka Mežan ga je naučila, da se bo z branjem Cankarjevih črtic, pred ogledalom, naučil lepo govoriti. Ajda Kalan in Berta Golob sta bili njegovi učiteljici na govornih vajah. Ker jih je poslušal, ga danes moti slaba slovenščina pri mladih napovedovalcih. Mladi ne vložijo veliko dela v znanje in to se pozna pri njihovem delu, meni.
Seveda je Stare spregovoril tudi o Planici, ki je zanj prostor enotnosti vseh, ki so tam. Slovenci imajo visoke športne standarde. Letošnji uspehi smučarskih skakalcev in letalcev so bili nagrajeni z odličji, ki so jih prejeli, planiška publika je spontano zapela Zdravljico.
O Planici govori z veliko ljubeznijo. Leta 1983 je tam prvič napovedoval tekme svetovnega prvenstva. Njegovi skrbno pripravljeni komentarji dajejo posebno težo, zato mu je Staša Lepej prisodila kristalni globus, ki bi si ga zaslužil.
Na televizijo je prišel 16. junija 1979 na priporočilo bivšega svaka. To je bila redakcija kamor je bilo zelo težko priti in delati skupaj z Markom Rožmanom, Mitom Trefaltom, Mihom Žibretom, Marjanom Lahom …
Kratek povzetek njegovega reporterskega dela je 2192 prenosov, ki so v povprečju trajali dve uri, kar pomeni skupaj 4400 ur in spregovorjenih okoli 15 milijonov besed, kar pomeni 260 dni neprekinjenega govorjenja. Njegov najdaljši prenos je bil dolg devet ur in sedemnajst minut, ko je prenašal atletiko iz Olimpijskih iger v Seulu. Takrat se je počutil utrujen enako kot bi se po uri nepretrganega seksa. Na hudomušen način povedano, to je njegov stil, ki ga ljudje radi poslušajo. Njegove komentarje so obiskovalci nagradili z bučnim aplavzom.
Irena Vozelj
