Ana Dimnik se je rodila 12. julija 1852 na Peklarjevi domačiji v hrastniškem zaselku Boben. Zavedno slovenstvo jima je bilo z bratom Alojzom položeno v zibko. Šolala se je v času, ko je bila slovenščina sicer priznana kot eden od uradnih jezikov Avstroogrske monarhije, vendar so oblasti nanjo kot na jezik preprostega ljudstva gledale s prezirom in dajale prednost nemščini.
Po poroki je z možem Francem Dimnikom zaživela v Trbovljah, v hiši, v kateri sta leta 1876 odprla gostilno, ki stoji in deluje še danes. V njej je poleg jedače in pijače zavednim domoljubom ponujala slovensko časopisje in knjige in pred hišo ob pomembni Razstavi podružnice Štajerske kmetijske družbe med številnimi pronemškimi frankfurtericami edina izobesila slovensko trobojnico. Vse svoje življenje si je prizadevala za izboljšanje lokalne ekonomske situacije. Zaradi svoje dobrosrčnosti in ljubezni do vsega slovenskega so ji že pri 35 letih nadeli vzdevek slovenska mati.
Ana Dimnik naj bi bila navdih za Cankarjevo črtico Mater je zatajil – njen sin Ivan je bil namreč v študentskih letih sošolec bratov Cankar in ko ga je mati na Dunaju obiskala v preprosti delovni obleki, se je je Ivan Dimnik sramoval.
O Ani Dimnik po Trbovljah kroži veliko zgodb, ena zanimivejših pa pravi, da je slovenska mati iz svoje gostilne pregnala vsakogar, ki je spregovoril nemško. To žejni knapi znali izkoristiti in po nekaj popitih rundah začeli govoriti nemško.
Leta 1921 je slovensko mater na zadnjo pot pospremila desettisočglava množica. Na pokopališče so jo nesli sokoli, spremljali so jo predstavniki vseh narodnih društev in ženskih zavez, nekrologi so bili objavljeni v vseh pomembnih časopisih. Sožalno pismo je poslal celo kralj Peter I. Karađorđević.
V gostilni Dimnik so uredili spominsko sobo Ane Dimnik, ki si jo lahko obiskovalci ogledajo.
MD
Foto: arhiv gostilne Dimnik
