V Knjižnici Antona Sovreta Hrastnik so predstavili knjigo 1204 dni teme, ki jo je napisal Franjo Zore, uredil pa njegov vnuk Joško Razpotnik. Pravnuk Franja Zoreta pa je Uroš Razpotnik, dirigent hrastniške rudarske godbe, zato ni čudno, da je ob predstavitvi knjige pred knjižnico igrala godba.
»Vesela sem, da je naša založba pokazala zanimanje za objavo teh zapisov, čeprav je ime avtorja povsem neznano,« je dejala Alenka Veber, urednica pri Mohorjevi družbi. In dodala, da je knjiga za lokalno okolje, kjer se ga še mnogi spominjajo, izjemno dragocena. Dnevniški zapisi, ki so izšli po 70 letih, pa bodo tudi za vse druge bralce gotovo zanimivi, saj prinašajo izjemna sporočila z natančnostjo dokumentarnega filma.
Preden sta začela s pogovorom, je Joško Razpotnik predvajal pesem Slovenec sem in prebral tekst o nastanku te pesmi. S tem je hotel povedati, da je bil njegov stari oče velik domoljub in ni premišljal, na katero stran se bo postavil, ko je deželo napadel sovražnik. Bil je med prvimi, ki so ustanavljali OF na Dolu in kasneje tudi zaprt, ker so bili izdani.
Vebrovo je seveda zanimalo, kakšen je bil povod za izdajo teh dnevniških zapisov. »Ko je stari oče umrl, sem bil star šest let. Lepe spomine imam nanj, saj je bil zelo topel človek in smo ga imeli otroci zelo radi. Za zapise sem izvedel šele v osnovni šoli, ko sem videl razmnožene te liste, vendar se še nisem zavestno odločil, da jih bom enkrat izdal. Čeprav me je to ves čas podzavestno spremljalo. Ko pa sem se lotil rodovnika, sem se oglasil tudi pri teti Magdi in odkril te zapise. Čutil sem se dolžnega, da to enkrat storim …«
Na vprašanje, kaj meni, da je gnalo starega očeta, da je pisal, pa je dejal: »Vsak dan, ki so ga preživeli v taboriščih smrti, je pomenilo zmago. Pomagali so si z molitvijo, mislijo na domače, stari ata pa se je odločil še pisati. Tvegal je, čeprav bi ga odkritje gotovo stalo smrti. Velikokrat omenja svoje otroke, ljubo ženo Vlasto, kmetijo na Slatnem, v bližini Dola pri Hrastniku. Žalostilo ga je, ko so v taborišča pricurljale novice, da so se našli izdajalci, ki so narod razdelili na dvoje. Gnalo ga je tudi to, da bodo zanamci enkrat to brali in izvedeli iz prve roke, kako veliko zlo je vojna.«
Kljub vsemu lahko rečemo, da je imel Franjo Zore srečo, da je preživel. »Nikoli nisem izgubil upanja,« je večkrat zapisal.
Joško Razpotnik, ki je bil deležen hvaležnosti in pohvale tako sorodnikov kot obiskovalcev za ta podvig, pa meni, da ni imel namena objokovati preteklosti. Bolj pomembno se mu zdi zavedanje, da moramo biti zadovoljni s tem, kar imamo. Ob vsem trpljenju starega očeta se mu zdijo vsi problemi majhni. »Hvaležnost za vse dobro pa nas pripelje do notranjega miru, ki ga najbolj pogrešamo. Njegove besede mi dajejo moč, kadar jo potrebujem …«
Fanči Moljk
