Čebelarsko društvo Zagorje praznuje 100 let delovanja. Od ustanovitve društva, katerega pobudniki so bili Alojz Ašič, Lojze Kolenc in Ivan Lovrač, so doživeli že nekaj vzponov in padcev, danes pa imajo 150 dejavnih članov.
Čebelarjenje v zagorskih dolinah in po hribih okrog njih ima dolgo, bogato in zanimivo zgodovino. Že urbar z Vač navaja, da so župniki v Zagorju in Čemšeniku prejemali desetino tudi v panjih, podlipovška cerkev je v srednjem veku imela čebele, ki jih je oddajala v najem. Več zapisov priča, da so bila rastišča resja v Kolovraški rebri nekdaj prava romarska Meka, v katero so čebelarji zgodaj pomladi vozili svoje panje.
Proti koncu 19. stoletja so se čebelarji na Slovenskem začeli organizirati. Prve organizacije so bile bolj kratke sape, kot posamezniki pa so se v njih pojavljali tudi posamezniki iz Zagorja. Ko se je čebelarsko društvo v tretjem poskusu utrdilo, je v začetku 20. stoletja po številnih krajih sledilo ustanavljanje podružnic. Julija 1908 so tudi na Lokah pripravili čebelarski shod, ki pa ni pripeljal do ustanovitve društva. To se je zgodilo dobrih 10 let kasneje, kmalu po koncu prve svetovne vojne.
Ustanovitev društva
30. marca 1919 so se na pobudo treh znanih javnih delavcev, Alojza Ašiča z Lok, Lojzeta Kolenca iz Zagorja in Ivana Lovrača iz Podlipovice sestali zagorski čebelarji in ustanovili svoje društvo. Vanj je takoj pristopilo skoraj 40 čebelarjev, ki so imeli v povprečju po 10 panjev. Društvo se je hitro uveljavilo kot prostor medsebojnega sodelovanja, nabiranja znanj in izmenjavanja izkušenj, skupnega nakupovanja opreme in sladkorja za krmljenje čebel.
Zagon so prekinila krizna 30. leta, ki so bila neugodna tudi za čebelarjenje. Število članov se je osulo vse tja do zgolj desetine, s čimer je bil resno ogrožen obstoj društva. Nekako so se izkopali iz težav, a je nov razcvet ustavila druga svetovna vojna.
Nova politična ureditev je prinesla zadružno organiziranost, glavni predmet razprav pa je bila slaba preskrba s sladkorjem in še nekatere druge težave. Začetni elan se je spreobrnil v malodušje, k čemur so veliko prispevale še nekatere slabe letine in čebelje bolezni.
Valovanje vzponov in padcev se je vleklo vse tja do zgodnjih 60. let, ko se je število članov spet osulo na mejo društvenega obstoja. Pod modrim vodstvom Lojzeta Kolenca – on in kasneje njegov sin Dušan sta bila na čelu društva kar 50 let – so ponovno izplavali iz krize. Izobrazili so se za boj proti boleznim, organizirali so strokovne preglede čebeljih družin in pripravljali strokovna predavanja, v posebni resoluciji so predstavili neprecenljiv prispevek čebeljega opraševanja za uspešno kmetijstvo in zato dobili nekaj sredstev iz občinskega proračuna, oživili so tradicijo poučnih izletov in srečevanj, začelo se je delo z mladimi po šolah.
Nov društveni dom
Na prehodu v 80. leta so sprejeli vrsto novih izzivov in jih s pomlajenim vodstvom tudi uresničili. Najprej so navezali stike s Slovenskim čebelarskim društvom Šmihel, ki so kmalu prerasli v iskreno prijateljstvo in pobratimstvo. Njihova zveza se je kasneje razširila še z društvi iz Raven, Žalca in Maribora. Razvijali so tesne odnose s sosednjimi in zasavskimi društvi, že v sedanjem stoletju so podpisali prijateljski in partnerski sporazum s čebelarskima društvoma iz bavarskih Eschenbacha in Kemnatha.
Največja naloga je bila gradnja društvenega doma, s katerim so želeli izboljšati pogoje za delo, omogočiti redna sestajanja in druge aktivnosti. Po čebeljem vzoru so ga gradili z lastnimi močmi in prispevki tistih, ki so se zavedali pomena čebelarjenja. Ob svoji 65-letnici so se svečano vselili v prijeten dom pod nekdanjo Medijsko graščino. Lastništvo zgradbe je ob boljših pogojih pomenilo tudi večje stroške, kar pa so hitro rešili: objekt so razširili in v njem skupaj z najemnikom uredili picerijo Čebelica.
Razpad Jugoslavije, nastanek slovenske države in vstopanje v Evropsko unijo so v marsičem spremenili tudi življenja čebelarjev in njihovih društev. Zagorski čebelarji so se uspešno spopadli z novostmi in se hitro razvili v enega najbolj uspešnih društev. V času osamosvajanja so z Marjanom Skokom prevzeli tudi vodenje slovenskih čebelarjev, pomembno so prispevali h gradnji slovenskega čebelarskega središča v Lukovici in sodelovali pri razvijanju novih možnosti, kot je na primer apiterapija. Pod lastno streho so skrbeli za izobraževanja, se skupaj borili proti boleznim in nadlogam, hodili na poučne izlete po domovini in čez mejo, pripravljali debatne večere, kuharske predstavitve in pokušnje.
V razmerah tržne ekonomije, ki je naplavila tudi mnogo cenenih izdelkov, so začeli označevati svoje izdelke z nalepkami Domači med iz okoliša zagorske doline. Pomemben je bil njihov prispevek pri ozaveščanju slovenske družbe in kasneje tudi svetovne javnosti o pomenu čebel za obstoj življenja na zemlji, zavzeto so delovali pri uspešni pobudi, da je 20. maj razglašen za svetovni dan čebel. Že od prvih začetkov so dejavno vključeni v družbeno akcijo tradicionalni slovenski zajtrk, kjer otroci v vrtcih in šolah okušajo lokalno pridelano hrano in spoznavajo njene prednosti.
Svoje čebelarsko središče na Izlakah so zaokrožili še z ureditvijo učne čebelarske poti v neposredni bližini doma, na pobočju pod razvalinami medijskega gradu. Gradnje so se lotili tako kot pred tem društvenega doma: kar se je dalo, so opravili sami s prostovoljnim delom. Pot so odprli maja 2012, poimenovali pa so jo po Janezu Vajkardu Valvasorju, najbolj znamenitem prebivalcu medijske graščine, ki je v 17. stoletju temeljito popisal takrat cvetoče čebelarjenje na Kranjskem. Glavna postaja na njej je tradicionalni slovenski čebelnjak, vhod pa krasi mogočna skulptura iz hrastovega debla s spominskim zapisom. Otvoritev poti so združili z jubilejnim 10. slovenskim čebelarskim praznikom, na katerem so gostili skoraj 1200 čebelarjev s praporščaki iz 80 društev.
100 let Čebelarskega društva Zagorje
Ob stoletnici se lahko Čebelarsko društvo Zagorje pohvali s približno 150 člani, ki imajo svoje čebelnjake enakomerno razporejene po celotnem območju občine. Vzorno imajo urejeno nabavo sladkorja, zdravil in potrebščin, skrbijo za pridobivanje teoretičnih znanj in praktičnih veščin. Uspešno delajo z mladimi v osnovnošolskih krožkih in tako skrbijo za sveže moči. Za člane imajo v domu redna tedenska dežurstva, srečujejo pa se tudi na društvenih piknikih, se medsebojno obiskujejo in spoznavajo domovino ter sosednje dežele.
Ob pomembnem društvenem jubileju so zagorski čebelarji na naslovno stran knjige, ki prikazujejo njihovo stoletno potovanje, upravičeno napisali Valvasorjev moto, da je sladek sad dela.
PR objava
Foto: arhiv Čebelarskega društva Zagorje
